Želja do maratona se je rodila počasi. Včasih sem bila tekačica, a od tega je sedaj minilo že kar nekaj let. Vsakič, ko sem videla tekača, sem ponovno hotela teči. Ne vem točno zakaj sem pravzaprav nehala. Verjetno je bil takšen življenski tempo. Leta so tekla, ukvarjala sem se z hišo, družino, otroci, službo. Mislila sem, da sem srečna. Kajti prav nič mi ni manjkalo. Resnično bi lahko bila srečna. Ampak sem kasneje spoznala, da pogrešam tek. 

Poigrala sem se z mislijo, da si želim enkrat preteči maraton. Najprej nisem vedela, kaj točno se dogaja, zakaj si to želim, ampak, ker mi ta misel ni dala miru, sem šla po dolgem času na tek. Zjutraj sem se prebudila in šla tečt. To pa je bil tisti usodni tek, da sem jaz to leto pretekla maraton. 

Tako sem začela teči vsak dan. Tisti občutki, ko sem jih vedno imela pri teku, so se vrnili. Uživala sem v teku in tako rekla čisto vsaki dan. Povečevala sem tempo in dolžino teko. Tako sem en dan začutila, da bi lahko šla na maraton in priprave so se začele. 

Dobro sem vedela, kako moram trenirati, ker sem se spomnila na treninge iz mladosti. Tako sem trenirala vse do dneva, ko sem šla na maraton. To je bil moj najsrečnejši dan. Občutkov vam ne znam opisati, bili pa so prekrasni. Bilo jih je preveč, a bili so tisti pravi. Na štartu je bilo v meni preveč adrenalina in točno sem vedela, da me bosta ta adrenalin in želja privedla do cilja. 

Pretekla sem svoj prvi maraton. Lahko vam rečem, da niso tekle samo noge, ampak tudi solze sreče.